DO LETA 1957
Današnje lovišče Lovske družine Begunjščica je bilo v času med obema vojnama razdeljeno na tri občinska lovišča ter srenjsko lovišče, katerih lastniki so bili različni zakupniki od francoskega markiza do begunjskega župnika, od kranjskega industrialca do nemškega poslanca v Beogradu. Po 2. svetovni vojni je bilo lovstvo postavljeno na nove temelje. Septembra 1947 je bila ustanovljena lovska zadruga za radovljiški okoliš, kasneje pa je bilo s splošnim zakonom o lovu leta 1947 celotno lovitveno območje razdeljeno na gojitvena lovišča in na lovišča, s katerimi so lahko upravljale novoustanovljene lovske družine. To je bil čas ko sta nastali LD Begunje in LD Radovljica, slednja je že julija 1957 v Radovljici pripravila prvo lovsko razstavo ter leta 1955 v Grofiji postavila prvo lovsko kočo.
1957
Leta 1957 je z združitvijo LD Radovljica in LD Begunje nastalo eno najlepših lovišč na Gorenjskem - lovišče Lovske družine Begunjščica. Kot prvi je družino vodil starešina Jože Legat. Lovišče se razprostira od Begunjščice, po kateri je dobilo ime in Dobrče do Save. Obsegalo je 5.041 ha lovne površine. Ob združitvi je bilo v družini 43 članov iz LD Begunje in iz LD Radovljica. Andrej Tavčar je postal prvi redno zaposleni lovski čuvaj. Družina je imela v lasti koče na Planinci, Lužah in v Grofiji. Spomladi leta 1959 je družina začela pod vodstvom prizadevnega Bojana Lavriha graditi še kočo v Dragi. Otvoritev je bila že jeseni prihodnje leto.
1960
Leta 1960 je bila LD Begunjščica že utečena skupnost, katere vodstvo je prevzel Albin Jensterle. Ob lovu so se ukvarjali tudi z ugotavljanjem in saniranjem škode po divjadi, z dokončno razmejitvijo lovišča s sosednjima družinama Stol in Kovor ter pazljivo spremljali stanje divjadi. Leta 1962 so bile meje lovišča dokončno določene. Leta 1963 je mesto starešine prevzel Alojz Cvenkelj, leto za njim pa Bojan Lavrih. Pod njegovim vodstvom je gospodarska komisija določila, da morajo, kot je zapisano v kroniki lovske družine, vsi člani opravljati udarniško delo na stezah in visokih prežah: 16 ur na člana ali 8 ur na člana, ki je starejši od 60 let. Leta 1968 je starešina zopet postal Albin Jensterle, le leto kasneje pa Oto Mencinger, ki je družino vodil naslednjih šestindvajset let. Oto Mencinger je v lovske vrste stopil leta 1957 in kmalu postal tajnik od leta 1969 pa vse do svoje smrti je bil predsednik lovske družine Begunjščica. V tem času je opravljal številne funkcije v lovski družini in zunaj nje. Za svoje delo je dobil številna priznanja, predvsem pa si je s svojim delom in življenjem pridobil iskreno zaupanje in globoko spoštovanje tako med lovskimi tovariši znotraj domače LD kot med lovci zunaj njenih meja. Bil je tudi uresničevalec lovske koče na Dobrči, ki se zdaj po njem tudi imenuje Otkova koča na Dobrči.
1970
Prelomni časi Sedemdeseta leta so zaznamovale aktivnosti na različnih področjih. Med letoma 1970 in 1972 je bil zgrajen bivak na Dobrči in obnovljena lovska soba v bivši planšarski koči na planini Preval. Leto 1973 je bilo pomembno in v mogočem prelomno. Junija so v radovljiški graščini pripravili lovsko razstavo, razvili lovski prapor in izdali bilten, v katerem je orisana dotedanja zgodovina lova na območju LD Begunjščica ter predstavljeno delovanje lovske družine. Leto je zaznamovalo tudi povezovanje, tako znotraj družine kot širše: za člane so pripravili srečanje ob lovskem ognju v Dragi in tekmovanje v streljanju na glinaste golobe. Pobratili smo se z Lovsko družino Ponikva, s katero nas zdaj že več kot tri desetletja vežejo skupni lovi in iskreno lovsko tovarištvo. Lovska družina, ki je konec sedemdesetih let štela že 80 članov, zdaj ni bila več le društvo ljudi s podobnimi interesi, temveč razvijajoča se organizacija z obveznim 3 mesečnim pripravništvom za svoje člane ter organi kot so nadzorni in izvršni odbor ter disciplinsko komisijo. Dolgoletni kronist lovske družine, profesor Slavko Lapuh, je v kroniki zapisal, da so lovci izrazili željo predvsem po pridobivanju znanja o lovskih predpisih. Vse bolj smo se začeli ukvarjati tudi z naravovarstvenimi temami: razpravljali smo o onesnaževanju okolja in sodelovali v očiščevalnih akcijah.
1980
Uspešno smo se spopadali z naravnimi nesrečami in vzgajali naravovarstvo Težava, s katero smo se lovci morali ukvarjati v osemdesetih, sta bili dve hudi bolezni, ki sta prizadeli divjad ne samo v našem lovišču: gamsje garje ter steklina, ki je ogrožala lisice. Več kot sto garjavih gamsov je bilo najdenih poginulih ali uplenjenih samo v letu 1980! Lovci smo v tem času začeli intenzivneje sodelovati z drugimi lovskimi družinami, tudi iz sosednje Avstrije. Veliko pozornosti smo posvečali pomlajevanju lovstva- v ta namen smo po šolah na svojem območju pripravili številna predavanja. » Časi so se spremenili tudi v lovstvu« je mladim srednješolcem pojasnjeval Nikolaj Lapuh. »Današnji lovec je predvsem varuh in gojitelj divjadi, ki jo ogrožajo najrazličnejši činitelji. Zato pa, kadar boste hodili skozi gozdove ali po gorah, se zavedajte, da niste sami, ampak da tu že od pradavnine žive bitja, ki poživljajo pokrajino s svojo čudovito prisotnostjo, ki stajo človekovo oko in srce tako krvavo potrebna.«
Uničujoč veter je v februarju 1984 pustošil po gorenjskih gozdovih, nam pa uničil več kot polovico visokih prež. »Tradicionalno srečanje pri lovski koči: Grofija kaže žalostno lice zaradi strahotnega opustošenja vetra, zlasti iglavcev, v februarju,« je moč prebrati v kroniki. »Zaradi onesnaženosti paše po jedrski nesreči v Sovjetski zvezi je začasno prepovedan lov,« zapiše profesor Lapuh v kroniko dve leti pozneje. K sreči so desetletje zaznamovali tudi drugačni dogodki: otvoritev velike lovske razstave trofej in velike divjadi v Galeriji Avsenik, adaptacija lovske koče v Dragi in v Grofiji ter dograjena lovska izba v Gasilskem domu v Begunjah. » Zaslužna člana LKD Gorenjske Jože Fajfar z resastim goničem Bliskom in Jože Vester s hanoverčanko Rono sta na mednarodni razstavi psov 1986 na Dunaju dobila naziv svetovnih prvakov v svoji pasmi,« je zabeležil kronist in se nekaj strani naprej zamišljeno vprašal:« danes je Oto Mencinger na Ledeni trati uplenil muflona... Od kod ste le prišli?«
1990
Novi koči na Planinci in Dobrči, slovo od starih lovskih tovarišev. Vstop v devedeseta nam je zaznamovala otvoritev nove lovske koče na Dobrči, v izgradnjo katere je večina članov lovske družine vložila številne ure prostovoljnega dela. Kasneje so se tudi lovcev dotaknili prelomni dogodki on napadu Jla na Slovenijo. Tedaj je LZS LD Begunjščica z odločbo naložila dolžnost varovanja vodnih zajetij v Dragi in Krpinu, kar smo z vso odgovornostjo in predanostjo tudi izpolnjevali. Obeležili smo 50. obletnico organiziranega lova v našem lovišču, 39. letnico združitve ter 20. obletnico pobratenja z LD Ponikva. Skupaj z LKD Gorenjske smo organizirali V. Kelihov memorial lovskih psov po krvni sledi, ki se ga je udeležilo 12 vodnikov iz devetih lovskih družin. Leta 1997 smo slovesno odprli novo lovsko kočo na Planinci. V devedesetih so drug za drugim lovske vrste zapustili: prof. Stanko Lapuh, ki je v kroniko štiri desetletja vestno beležil dogodke, ki so zaznamovali lovsko družino, Bojan Lavrih- predsednik, tajnik, predsednik gospodarske komisije, mentor lovskim pripravnikom, načrtovalec koč in glavni avtor prvega lovskega zbornika LD Begunjščica iz leta 1973, ter nedolgo za njim še dolgoletni predsednik Oto Mencinger. Leta 1992 je bilo pisanje kronike zaupano Nikolaju Lapuhu, vodenje lovske družine je po smrti Ota Mencingerja prevzel Drago Rozman. Lovci smo v tistem času opravili tudi po več kot 4 tisoč delovnih ur letno: ob svojih običajnih zadolžitvah smo postavljali vabe s cepivi proti steklini za lisice, sodelovaliv čistilnih akcijah ob Tednu gozdov, leta 1998 opravili štetje gozdnih kur in na 62 opazovališčih že tretje štetje srnjadi v desetih letih. Leta 1999 je prvi častni član Lovske družine Begunjščica postal Slavko Avsenik.
2000
Pred novimi izzivi Lovska družina Begunjščica se je v tretjem tisočletju znašla pred novimi izzivi sodobnega življenja. Spremeniti smo morali akte, k čemur nas je zavezoval novi lovski zakon in urediti premoženjske zadeve. Nadaljevali smo dobro sodelovanje z lastniki zemljišč, pašnimi skupnostmi in sosednjimi lovskimi družinami ter obudili in oživili dolgoletno sodelovanje s pobrateno Lovsko družino Ponikva. Predvsem pa smo vzpostavil boljše medsebojne odnose znotraj naše, domače lovske družine. Pripravili smo strokovno srečanje s sosednjimi lovskimi družinami in po sedmih letih zopet organizirali skupen lov s LD Ponikva ter praznovali 30 let pobratenja: ugotovili smo, da nas še vedno povezujejo podobna razmišljanja ter enaka prizadevanja in interesi, predvsem pa iskreno prijateljstvo, ki si ga vsi želimo ohraniti. Leta 2004 smo kupili del stavbe in zemljišča na Otoku, kjer smo uredili moderno hladilnico. Nekdanjo vaško zbiralnico mleka smo preoblikovali v sodoben objekt in ustvarili razmere, ki v celoti zagotavljajo nemotene veterinarsko sanitarne preglede ter shranjevanje uplenjene divjadi. Prodali smo kočo v Dragi- sredstva, ki smo jih dobili od prodaje, smo namenili nakupu Bogatajevega travnika v Široki dolini ter lastniškemu deležu v skupnosti Planinca. Vedno pogosteje se soočamo z naravovarstvenimi problemi. Med leti 1990- 1999 je bilo zabeleženih več kot 500 povozov divjadi v cestnem prometu, zato smo bili toliko bolj veseli senzorjev, ki so bili postavljeni na kilometerskem pasu ob glavni cesti med Podvinom in Radovljico. Na lastne stroške nam jih je, ker nas je prepoznal kot uspešno, delovno in strokovno organizacijo, postavil DARS. Družino je med leti 2003 in 2007 vodil Marjan Ahačič, spomladi leta 2007 je predsednik postal Franci Ažman.
